Čista voda je brez barve, vonja in okusa

 

 

O VODI

Voda je kemijska spojina, ki je pri standardnih pogojih tekočina s kemijsko empirično formulo H2O. Formula pove, da je ena molekula vode sestavljena iz dveh vodikovih in enega kisikovega atoma. Molekule vode močno privlačijo druga drugo, zato na gladini ustvarjajo površinsko napetost, zaradi notranje napetosti pa voda zlahka prodira v luknjice

Voda spreminja agregatna stanja, zato se nenehno giblje in ustvarja planetarno kroženje. Trdnemu stanju vode pravimo led, plinskemu stanju pa vodna para. Čista voda je brez barve, vonja in okusa. Je odlično topilo in zlahka teče.

Voda prekriva okoli 70 % površine Zemlje in jo najdemo skoraj povsod na Zemlji, potrebna je za vse znane oblike življenja.

Agregatna stanja vode

Voda je edina snov, ki se pri običajnih temperaturah na Zemlji pojavlja v vseh treh agregatnih stanjih: trdem, tekočem in plinastem. Sprememba agregatnega stanja je povezana z dodajanjem in sprejemanjem energije. Če led segrevamo, se stali. Če vodo segrevamo do vrelišča, ta hlapi in nato zavre, pri čemer nastane para. Če paro ponovno ohlajamo, ta kondenzira in nastane tekoča voda. Če vodo ohlajamo pod ledišče, ta zmrzne.

pH vrednost vode

pH vrednost je merilo za kislost in bazičnost ter se giblje med 0 in 14. Pri temperaturi vode 25 °C znaša njena pH vrednost okoli 7, kar pomeni, da je nevtralna, torej ni ne kisla ne bazična. pH vrednost vode se z naraščanjem temperature nekoliko znižuje. Če v vodi raztopimo kislino, se njena pH vrednost zniža, če pa raztopimo bazo, se pH vrednosti poviša. Voda v stiku z zrakom je rahlo kisla, saj raztaplja CO2 iz zraka.

Gostota vode

Pri ohlajanju vode se zmanjšuje njen volumen. Voda ima posebno lastnost, njena gostota je namreč največja pri 4,5 °C, to je nad njenim zmrziščem. Pri 4,5 °C je volumen vode najmanjši in gostota največja. Če vodo ohlajamo pod 4,5 °C, se njen volumen nepričakovano povečuje in gostota zmanjšuje, zato voda postaja lažja. Pri 0 °C ima led nižjo gostoto od tekoče vode in zato plava na njej. Gostota ledu pri 0 °C je kar za 9 % manjša od gostote vode pri isti temperaturi. Za strukturo ledu so značilne praznine, ki se zapolnijo ob taljenju, zato se gostota s prehodom v tekočo fazo poveča. Upadanje gostote vode od 4,5 °C do 0 °C povezujemo s povečevanjem dolžine vodikove vezi.

Specifična toplota vode

Voda ima zaradi vodikovih vezi visoko specifično toploto. To pomeni, da moramo vodi dovesti veliko toplote, da se ji poviša temperatura. Voda se zato počasi segreva in ohlaja, kar omogoča živim bitjem v vodi preživetje. Pojav je koristen tudi za industrijsko rabo vode kot hladilne tekočine. Zaradi te njene lastnosti so tudi temperaturni prehodi med letnimi časi postopni, predvsem v bližini morij in oceanov. Zaradi velike specifične toplote vode morje namreč ohranja velike množine toplote, kar vpliva na podnebje v obmorskih krajih.

Trdota vode in vodni kamen

Trdoto vode povzročajo kalcijeve in magnezijeve soli v vodi.

V vodi raztopljena kalcij in magnezij se izločata iz vode v obliki vodnega kamna. Temperatura, kjer se prične izločanje vodnega kamna je različna in je odvisna od celotne kemijske sestave vode. Z višanjem temperature vode odlaganje vodnega kamna strmo narašča. Vodni kamen se nabira na stenah vodovodnih cevi, na grelcih, sanitarnih armaturah, na mrežicah vodovodnih pip.

Trdoto vode izražamo kot vsoto množin kalcijevih in magnezijevih ionov in jo predstavimo kot vsebnost kalcijevega oksida (CaO) ali kalcijevega karbonata (CaCO3). Trdoto največkrat izražamo z nemško trdotno stopnjo, izražamo pa jo tudi z francoskimi trdotnimi stopinjami in mmol (mili moli na liter).

Voda kot topilo

Voda je topilo, ki raztaplja tako trdne kot tudi tekoče in plinaste snovi. Čiste vode v naravi ne poznamo. Topnost snovi v vodi je odvisna predvsem od vrste snovi in temperature. Ker je voda polarno topilo, se v njej dobro raztapljajo polarne in ionske snovi, na primer kuhinjska sol, slabo topne pa so nepolarne snovi, kot so na primer maščobe in olja.

Voda deluje kot topilo tudi v našem telesu, saj vse biokemične reakcije potekajo v vodnih raztopinah. Voda je hkrati transportni medij za prenos hranil in kisika do celic ter odstranjevanje odpadnih snovi presnove.

 

Raztapljanje kuhinjske soli v vodi.

Temperatura sladke vode

Sladka voda zamrzne pri 0 °C (zmrzišče), v vodno paro preide pri 100 °C (vrelišče). Gostota sladke vode je največja pri 4 °C. Vode s temperaturo na izviru 20 °C ali več imenujemo termalne vode. Glede na temperaturo jih delimo v hipotermalne (od 20 °C  do 34 °C, Zdravilišče Dobrna), homeotermalne (od 34 °C do 38 °C, Terme Ptuj) in hipertermalne (več kot 38 °C, Terme Čatež). Voda se ponekod v velikih globinah segreje celo nad vrelišče in na površju izbruhne kot gejzir.

Pitna voda

Je voda, ki ustreza minimalnim predpisanim zahtevam, da se lahko uporablja za pitje, kuhanje, pripravo hrane in druge gospodinjske namene ter vsa voda, ki se uporablja v proizvodnji in prometu živil.

Zahteve, ki jih mora zadostiti pitna voda predpisuje Pravilnik o pitni vodi (Ur.L. RS, št.: 19/04, 35/04, 26/06, 92/06 in 25/09). Ta določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaženja pitne vode.

Voda v naravi

Vso vodo na Zemlji, neglede na nahajališče (pod ali na površju) in agregatno stanje (tekoče, trdo, plinasto) imenujemo Zemljina hidrosfera. Sestavljajo jo predvsem oceani, zajema pa tudi morja, jezera, reke in podzemne vode.

Voda se v naravi nahaja v vseh treh agregatnih stanih: trdem, tekočem in plinastem. Največ je tekoče vode, manj je je v trdni obliki (ledeni pokrovi okrog severnega in južnega tečaja, v zamrznjenih tleh, gorski ledeniki, visokogorska snežišča in ledene gore), najmanj pa v obliki vodnih hlapov v ozračju (oblaki). Čeprav se deleži vode v posameznih oblikah nekoliko spreminjajo, pa ostaja količina vode na Zemlji vedno enaka.

97,5 % vode v hidrosferi je slane. Nahaja se v oceanih, morjih in v jezerih z malo ali brez odtoka. Le 2,5 % vode v hidrosferi je sladke.

Zemlji pravimo pogosto tudi »Modri planet«, ker ima v primerjavi z ostalimi planeti v našem osončju zelo veliko vode.

Podzemna voda

Podzemni vodi pravimo tudi podtalnica, ker se nahaja pod površjem. Kar tretjina vse sladke vode se nahaja pod površjem. Vanjo uvrščamo tudi termalne in termomineralne izvire. Podzemna voda nastaja s pronicanjem padavinske in deloma površinske vode skozi kamnine. Ko pride do nepropustne plasti pod površjem, se tam zadrži, od koder jo črpamo za pitje in druge potrebe. Posebno bogate s podtalnico so peščene in prodnate zemeljske plasti. V teh plasteh so med posameznimi talnimi delci številni majhni medprostori, ki jih lahko napolni voda. V sušnih obdobjih je podtalnica mnogo globje kot v vlažnih.

Za kraški svet je značilna skalna oziroma votlinska voda, ki se zbira v razpokah in votlinah v živi skali. Zaradi vsebnosti CO2 voda raztaplja apnenec in tako oblikuje sistem podzemnih jezer, potokov in rek, ki nato v obliki izvirov ponovno pritečejo na površje.

Tekoče vode, porečje in povodje

Ko so v geološki zgodovini morja izginila se je za njimi izoblikovala mreža tekočih voda, med katere prištevamo tudi potoke in reke. Vodni tok teče vedno v smeri zniževanja nadmorske višine. Hitrost pretoka je odvisna od padca, količine vode in od širine preseka struge. Ker pa se vse našteto od izvira do izliva reke nenehno spreminja, se nenehno spreminjajo tudi značilnosti rečnega toka. 

V zgornjem toku neprestano poteka erozija kamnin. V srednjem in spodnjem rečnem toku se s seboj prineseni materiali posedajo in počasi polnijo rečno korito. Pri tem se najprej useda prod, ki ga voda potiska in kotali po rečnem drnu. Finejši trdni delci lebdijo v vodi in jih zato voda nosi dlje. Največ jih odloži (sedimentacija) šele ob izlivu in v morju.

Potoki in manjše reke se izlivajo v večje reke. Reka z vsemi pritoki sestavljajo rečno mrežo ali porečje, ki ga imenujemo po glavni reki. Črta, ki razmejuje dve porečji se imenuje razvodnica. Ta poteka po najvišjih delih (grebenih) gorovij ali hribovij, lahko pa teče tudi po dolinah. Reke se lahko izlivajo v morje ali v jezera. Del Zemljinega površja od koder odteka voda v isto reko, jezero ali morje imenujemo vodozbirno območje ali povodje. Povodje reke imenujemo po morju oziroma jezeru, v katerega se ta izliva.

Reke, ki tečejo po zahodnem delu Slovenije, pripadajo jadranskemu povodju, ostale pa črnomorskemu povodju. Največje slovenske reke do Sava, Drava, Soča in Mura.

Rečni pretok in rečni režim

Rečni pretok nam pove koliko m3 vode preteče v rečni strugi na določenem odseku v eni sekundi. Merimo ga v m3/s.

Rečni režim je spreminjanje povprečnega vodnega pretoka reke po mesecih. Odvisen je predvsem od podnebnih razmer v določenem porečju. Glede na izvor vode razvrščamo reke v različne rečne režime. Enostavni rečni režim imajo reke, pri katerih je kolebanje pretoka odvisno le od enega podnebnega dejavnika. Te reke imajo po en letni višek in nižek vode. Dežni (pluvialni) rečni režim imajo reke z največjim pretokom v času deževja, snežni (nivalni) režim imajo reke z največjim pretokom v času topljenja snega, ledeniški (glacialni) režim pa reke z največjim pretokom v času taljenja ledu. Čisti enostavni režimi so zelo redki.

Pogostejši so mešani rečni režimi, te imajo reke, pri katerih na vodostaj vplivata dva podnebna dejavnika. Zato imajo prek leta po dva viška in dva nižka vode v strugi. Najpogostejši je snežno-dežni rečni režim. Pri njem je najvišja voda v strugi spomladi, ko se topi sneg, drugi, nekoliko manjši jesenski višek pa nastopi zaradi večje količine dežnih padavin. Kadar je jesenski višek izrazitejši od spomladanskega, govorimo o dežno-snežnem rečnem režimu.

Rečne režime grafično prikazujemo s hidrogrami.

Hidrogram reke Mure.

 

Poplava

Poplava je redno ali obdobno razlitje vode iz prenapolnjene rečne struge, jezerske kotanje ali morja. Gre za naravni pojav, ki nastane zaradi intenzivnih ali dolgotrajnih padavin, hitrega topljenja snega, dviga gladine podtalnice, visokega plimovanja morja ali zrušitve jezu. Pomembna dejavnika poplave sta tudi predhodna nasičenost tal z vodo in odtočne razmere na območju padavin (goloseki v gozdovih, obsežne nepropustne površine (asfaltne, betonske) v urbanih območjih).

Poplave so eden od prevladujočih naravnogeografskih preoblikovalcev pokrajine v ravninsko-nižinskih predelih in vplivajo na namembnost prostora ter prevladujočo rabo tal. Pogostejše in manjše poplave so lahko koristne v gospodarskem smislu (na primer večja rodovitnost tal) in imajo pomembno vlogo pri ohranjanju določenih ekosistemov. Poleg tega so bile redne poplave nekoč ključnega pomena za razvoj prvih visokih civilizacij, kakršna je bila staroegipčanska. Večje poplave povzročijo škodo na objektih in infrastrukturi, za posledico pa lahko imajo tudi smrtne žrtve.

Poplave na Viču v Ljubljani leta 2010.

Jezera

Jezera so naravne kotanje na kopnem, ki so stalno ali občasno zapolnjene s sladko ali slano vodo.
Jezerske kotanje lahko nastajajo s poglabljanjem (ugrezanjem) površja ali so posledica zajezitve odtoka. Ločimo uglobljena (ugrezninska) ter zajezitvena (akumulacijska) jezera. Naravna jezera so lahko tektonska, ledeniška, vulkanska in kraška. Poleg naravnih poznamo tudi umetna jezera.

Jezera so lahko pretočna, kar pomeni, da imajo stalni dotok in odtok vode. Takšni sta na primer Bohinjsko jezero in Bodensko jezero. Lahko pa so tudi nepretočna, ta imajo le stalni dotok vode, ne pa tudi odtoka. Med tovrstna jezera prištevamo Kaspijsko jezero, Čadsko jezero in druga.

Bohinjsko jezero z Vogla.

Jezera se stalno spreminjajo. Nekatera nastajajo, druga se zaradi zasipavanja in zmanjšanega dotoka rek zmanjšujejo in počasi spreminjajo v mokrišča. 

Največ jezer na svetu ima Finska, kjer jezera pokrivajo skoraj 10 % celotne površine države.

Mokrišča

Mokrišča so območja, na katerih občasno ali stalno zastaja voda. Razlikujemo močvirja, barja, mokrotne travnike, poplavne ravnice rek, obmorske lagune in priobalne dele morij.
Na območju mokrišč nastajajo ekosistemi z značilnimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, prilagojenimi na visoko vlažnost, kislo prst oziroma sladko in slano vodo, kadar so ob morskih obalah.

Zanje je značilna velika biotska pestrost. Kljub temu človek dolgo ni poznal njihove ekološke vloge, nanje je gledal kot kmetijsko neizkoriščeno zemljišče in jih je osuševal z nasipi in osuševalnimi jarki.

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče.

Močvirja

Močvirja nastajajo zaradi zasipavanja jezer, kot posledica taljenja vrhnje plasti tal na območju permafrosta (trajno zamrznjena tla na območju z mrzlim podnebjem) ali kot posledica visoke gladine talne vode in njenega zastajanja. Mnogo močvirij se sčasoma spremeni v barja. Na njih pogosto nastaja šota, ki so jo ljudje rezali zaradi kurjave, kar je marsikje povzročilo uničenje tega pomembnega ekosistema.

Ločimo visoka barja, pri katerih rastline nimajo stika s podtalnico, zanje je značilen šotni mah. In pa nizka barja, ki nastaja v kotanjah, kjer zastaja voda, je bogato s hranili, ki jih rastline črpajo iz podtalnice.

Poplavljeno Ljubljansko barje.

Voda na krasu

Kras je kamnito območje, ki ga oblikuje voda, ki se pretaka pod površjem. Zaradi tektonskega delovanja so kraške karbonatne kamnine prepredene z razpokami, po katerih odteka padavinska voda in se zbira na neprepustnih nižjih plasteh. V padavinski vodi raztopljen CO2 raztaplja apnenec in oblikuje značilne kraške pojave. Kraške reke imajo zaradi preperelosti kamnin prekinjen površinski tok, zato govorimo o ponikalnicah. Za kraško površje je značilno pomanjkanje vode, medtem ko se v podzemlju nahaja razvejano omrežje rek in jezer. Kraška voda je pomemben vir pitne vode. Na kraških poljih, uvalah in pod strmimi alpskimi stenami prihaja kraška voda na površje. Predvsem za kraška polja so značilne pogoste poplave. Sistemi ponorov in izvirov kraške vode, zaradi dviga višine vodne gladine v povezanih kraških votlinah, omogočajo nastanek sezonskih jezer ob povečanih zalogah vode. Največje presihajoče jezero v Sloveniji je Cerkniško jezero.

Voda iz Cerkniškega jezera počasi odteka.

Mineralne vode

V naravni sladki vodi so navadno prisotni različni minerali, zlasti silicij, kalcij, kalij, magnezij in železo. Vode, ki imajo v litru vode raztopljenih več kot 1000 mg mineralnih snovi, so mineralne vode ali slatine (Donat, Radenska). V Slovenji je 78 izvirov mineralnih in termalnih voda, približno četrtina je naravnih, ostale so zajeli z vrtinami.

Izvir mineralne vode imenovana Jezerska slatina.

Kroženje vode v naravi

Voda v naravi nenehno kroži. Kroženje vode je eden najpomembnejših naravnih sistemov, ki ga sproža Sončevo toplotno sevanje. Kar četrtina sončne energije se porabi za kroženje vode.

Okrog 85 % vode izhlapi iz morij in oceanov, preostanek iz voda in živih organizmov na kopnem. Voda preide v zrak v obliki vodne pare, z izhlapevanjem iz  vodnih površin in vlažnih tal, oddajajo pa jo tudi živa bitja (rastline, živali in ljudje). Vodna para je lažja od zraka, zato se dviga in potuje z vetrovi. V višjih zračnih plasteh se ohlaja in združuje v oblake.  Pri določeni temperaturi se vodna para spremeni v kapljice ali ledene kristale (kondenzacija), ki v obliki dežja ali snega padejo nazaj na Zemljo. Večina padavin pade nazaj v morje. Padavine, ki padejo na kopno odtekajo nadzemno (potoki in reke) in podzemno proti morju, del te vode pa s tal in prek rastlin (evapotranspiracija) ponovno izhlapi v ozračje.

Zaradi kroženja se voda nenehno obnavlja. Voda v ozračju se obnovi v povprečju vsakih nekaj dni, v rekah v tednu dni, v jezerih v nekaj letih, v podzemlju v več stoletjih in v oceanih v približno 3200 letih.

Vodna bilanca

Je razmerje med količino padavin in odtekanjem vode na eni strani ter izhlapevanjem vode na drugi strani.

Vodna bilanca Slovenije v primerjavi z Evropo

 

Padavine (mm)

Izhlapevanje (mm)

Odtok (mm)

Koeficient odtoka (%)

Slovenija

20.230 km2

1567

650

917

59

Evropa

10.519.367 km2

790

507

283

36

Kisli dež

Kisli dež so kisle padavine, ki jih povzročajo emisije žveplovega dioksida in dušikovih oksidov v zrak. Ti plini se raztapljajo v deževnici in jo naredijo kislo. Kisli dež ima pH nižji od 5,6. Ima zelo velik vpliv na tla in rastline, ki zaradi kislega dežja počasneje rastejo ali zbolijo. Kisli dež je tudi eden od razlogov za propadanje iglastih gozdov. Poškoduje ekološko ravnovesje v vodi, kar se občuti pri rasti in razmnoževanju rastlin ter živali. Kisli dež razjeda tudi spomenike iz apnenca in marmorja.

Zaradi kislega dežja uničen gozd na češkem.

Voda v človeškem telesu

Vsa živa bitja za življenje potrebujemo vodo, saj je voda naša osnovna sestavina. V človeškem telesu je od 57–65% vode, odvisno od spola in starosti človeka. To velja tudi za večino živali. Nekatere vodne živali, na primer meduze, je vsebujejo celo več kot 98%.

Voda je za človeka izrednega pomena. Je del celic, medceličnega prostora in krvne plazme ter je transportni medij za kisik, vitamine, minerale ter glukozo. Z njeno pomočjo se do ledvic prenesejo strupeni toksini, ki se kasneje izločijo.

Dnevna potreba človeka po vodi je odvisna od posameznikove fizične aktivnosti, zdravstvenega stanja in mikroklimatskih razmer. Povprečen odrasli človek bi naj spil dva in pol litra vode dnevno, precej več pa v primeru naporne fizične aktivnosti. Voda krepi telo, poživlja duha in pomaga vzdrževati telesno težo. Zato je še kako pomembno njeno načrtno pitje, še posebej v zrelem življenjskem obdobju, ko je sposobnost zadrževanja vode v tkivih slabša.

Pomen vode za človeka

Vodni viri so nujno potrebni za preživetje človeške družbe. Oskrba z vodo je možna iz zajetij rek in jezer ter iz podtalnice. Naselja so zato vselej nastajala v bližini vodnih virov, njihovi prebivalci pa so se dolgo oskrbovali neposredno iz rek, jezer in vodnjakov. V sodobnem času se z vodo oskrbujemo prek javnih vodovodnih sistemov, medtem ko je v najrevnejših predelih sveta dostop do čiste pitne vode še vedno velik problem.

Prevelika poraba vode je velik problem predvsem v velikih mestih, kjer zaradi izčrpanosti in onesnaženosti najbližjih vodnih virov, vodo dovajajo iz več sto kilometrov oddaljenih črpališč ali pa jo z dragimi in energetsko potratnimi postopki prečiščujejo za ponovno uporabo. Le redke države si lahko privoščijo pridobivanje sladke vode z razslanjevanjem slane morske oziroma oceanske vode.

V svetovnem merilu je največji porabnik vode kmetijstvo (60%), sledi industrija (28%), na gospodinjstva odpade le dobra desetina porabljene vode.

V kmetijstvu se večino vode porabi za namakanje obdelovalnih zemljišč, bistveno manj se je porabi za napajanje živine.

Namakanje pšenice z oroševanjem.

V industriji je voda potrebna za hlajenje, odplakovanje odpadkov ter kot topilo in čistilo. Največ vode porabijo v papirni, kovinski in kemični industriji, nekoliko manj v živilskopredelovalni industriji.

Človeška družba izkorišča vodo kot energetski vir že tisočletja. Sprva so izkoriščali mehansko moč vode za pogon mlinov, žag, kovačnic in sorodnih naprav, z iznajdbo turbine pa so vodno energijo začeli izkoriščati v hidroelektrarnah za pridobivanje električne energije.

 

Hidroelektrarna Medvode

V državah z veliko termalnih voda, geotermalno energijo izkoriščajo za ogrevanje poslopij in rastlinjakov ter za pridobivanje električne energije (geotermalne elektrarne).

Vodni promet ohranja pomembno vlogo, saj je v primerjavi s cestnim, železniškim in letalskim cenejši. Zlasti pomemben je pri prevozu težkega tovora, razsutega tovora in nafte. Z regulacijo rek in gradnjo prekopov so v številnih državah nastala vodnoprometna omrežja. Svetovno morje omogoča povezavo med celinami in različnimi državami. Poleg tovornega je predvsem v turistične namene razvit tudi potniški ladijski promet.

Sueški kanal.

Že od nekdaj človek morja izkorišča kot pomemben vir hrane. Iz morja pridobimo 25 % beljakovin živalskega izvora. Pretiran ribolov, ki ne omogoča obnavljanja ribjega zaroda, postaja vse večji svetovni problem.

Morska dna plitvih šelfnih morij postajajo pomembna črpališča nafte in zemeljskega plina. Morja so skladišča rudnin, med katerimi ima najdaljšo tradicijo pridobivanje soli. V plitvih morjih kopljejo pesek pa tudi premog in železovo rudo. (Kralj Serša idr. 2015)

Onesnaževalci vode

Intenzivnejše onesnaževanje vode je posledica industrijske revolucije, ki je povzročila hitrejšo urbanizacijo in rast prebivalstva. Stopnja onesnaženosti vodnih virov pa je pokazatelj gospodarskega razvoja, industrijske sestave in tehnološkega napredka določene regije. Velja pravilo, da bolj razvita območja več onesnažujejo. Poznamo tri glavne vire onesnaževanja: industrija, kmetijstvo in gospodinjstva. Industrija porabi četrtino načrpane vode. Predelovalna industrija vodo onesnažuje s strupenimi snovmi in težkimi kovinami, rudarstvo in gradbeništvo s sedimenti in kislinami, proizvodnja hrane pa z organskimi snovmi. Ker v energetiki za hlajenje termoelektrarn in jedrskih elektrarn uporabljajo vodo, ki segreto odvajajo nazaj v vir, se temperatura vode dviga. Kmetijstvo je največji porabnik vode, potroši dve tretjini vse porabljene vode, onesnažuje pa jo z ostanki mineralnih gnojil, pesticidov in naravnega gnoja. Zaradi rabe v gospodinjstvu je opazna višja stopnja organskega in anorganskega onesnaževanja (fosfor). (Medmrežje 3)

Vodovarstvena območja

Preskrba s pitno vodo temelji na varovanju virov pitne vode z vodovarstvenimi območji, opredeljenimi s predpisi. Na teh območjih je prepovedana oziroma omejena vsaka dejavnost ali poseg v prostor, ki bi ogrožal kakovost ali količino vodnih virov. V neposredni bližini vodarn in zajetij so omejitve dejavnosti v prostoru zelo stroge, z oddaljevanjem od črpališč pa je režim varovanja blažji. Ukrepi so namenjeni zmanjševanju nevarnosti in tveganj, ki jih povzročajo že obstoječe dejavnosti ali pa dejavnosti, ki se v prostor šele uvajajo. Vodovarstvena območja pomembno vplivajo na zaščito vodnih virov, hkrati pa predstavljajo omejitve za razvoj številnih dejavnosti, kar lahko privede do nesoglasij med uporabniki prostora. Prav zato je upravljanje vodnih virov izjemno težka in nikoli dokončana naloga.

Oznaka za vodovarstveno območje.

Kakovost vode

Voda ima samočistilno sposobnost, vendar jo je človek s svojimi dejavnostmi ponekod onesnažil že do te mere, da je ta močno zmanjšana. Kakovostno stanje vode merimo s kemijskimi in biološkimi parametri.

Dobro kemijsko stanje vode je, če nobena povprečna letna vrednost koncentracije kemikalij (živo srebro, kadmij …) ne presega okoljskega standarda kakovosti, ki ga določa evropska direktiva.  Ekološko stanje vode je odraz kakovosti strukture in delovanja vodnih ekosistemov.

Vzroke za slabše rezultate kemijskega in ekološkega stanja voda v Sloveniji lahko iščemo v komunalnih odplakah, kmetijskemu onesnaževanju, divjih odlagališčih, pomanjkanju čistilnih naprav in omejeni samočistilni sposobnosti, zlasti kraških voda.

Kakovost podzemnih voda je poleg kemijskega odvisna tudi od količinskega stanja vode v vodonosniku. V času majhnih zalog vode v vodonosniku je ta veliko bolj občutljiv na onesnaženje kot v času obilnejših vodnih zalog. Zlasti vodonosniki, ki so plitko pod površjem, so zelo občutljivi na lokalne vire onesnaženja. Na manjše zaloge vode v vodonosnikih vplivajo izostanek padavin, vroča poletja, poletne nevihte in drugo. (Kralj Serša idr. 2015)

Samočistilna sposobnost vode

Voda se v naravi sama očiščuje. V vodah, v katere odvajamo odpadno vodo živijo organizmi, ki izkoriščajo hranilne snovi v njej. Naravna samočistilna spodobnost vode je torej posledica delovanja teh organizmov, ki uporabljajo organske snovi kot hrano in jo s tem presnavljajo. Intenzivnost samočiščenja vode je večja v tekočih kot v stoječih vodah. Na njo vplivajo hitrost toka, oblika rečnega korita, razmerje med rečno in odpadno vodo, temperatura in globina vode, jakost in trajanje osončenja ter velikost suspendiranih delcev. Voda se čisti s fizikalnimi (redčenje, sedimentacija, filtracija in prezračevanje) in biokemičnimi procesi (kemične reakcije med raztopljenimi snovmi in presnovni procesi vodnih organizmov). Dotok delcev, ki z onesnaževanjem pridejo v vodo, upada zaradi premikanja vodne mase (večji kot je pretok vodotoka, večje je redčenje). Večji delci se usedajo na dno, manjši potujejo z vodo. Voda teče preko peska in drugih usedlin, ki delce prestrezajo. Ob stiku vode z ozračjem poteka prezračevanje, ki je pomembno, ker elementi reagirajo z raztopljenimi plini v vodi in tvorijo netopne molekule, ki se nato usedajo na rečno dno.

Bakterije, alge in glive presnavljajo v vodi raztopljene organske in anorganske snovi ali njihove najmanjše suspendirane delce. Te snovi spremenijo v novo celično snov ali pa iz njih pridobivajo energijo ter izločajo vodo in ogljikov dioksid. Za ta proces potrebujejo kisik, ki ga odvzemajo iz vode. Alge, ki vsebujejo klorofil lahko proizvajajo novo celično snov iz mineralnih snovi in pri tem podnevi izločajo kisik. Če je voda obremenjena z rastlinskimi hranilnimi snovmi (evtrofna voda), kot sta na primer dušik ali fosfor, lahko sledi prekomerno razmnoževanje alg. To lahko vodi v pomanjkanje kisika, saj se ta zaradi omejene topnosti le delno raztopi v vodi, ostanek pa uide v ozračje. Poleg tega se pri višjih temperaturah raztopi manj kisika. Ponoči alge kisika ne proizvajajo in ga tako lahko primanjkuje, ker ga uporabljajo tudi drugi organizmi.

Praživali, bakterije in alge se hranijo delno z raztopljenimi organskimi snovmi. Raki, polži in črvi se prehranjujejo z neraztopljenimi, usedlimi ali suspendiranimi snovmi, prehranjujejo pa se tudi s praživalmi. Umetna onesnaževala te mikroorganizme uničujejo s tem pa se zmanjša samočistilna sposobnost vode. Na jakost samočiščenja pa ne vpliva le prisotnost mikroorganizmov, temveč tudi oblikovanost rečne struge. V naravno oblikovanih rečnih strugah z veliko površine in močno turbolenco (deroči tok z vrtinčenjem), so življenjske razmere za organizme, zaradi boljšega navzemanja kisika iz zraka, ugodnejše kot v reguliranih ali zajezenih rekah.

Že manjše spremembe v pri kateremkoli od pomembnih bioloških, kemijskih ali fizikalnih dejavnikov lahko bistveno vplivajo na samočistilno sposobnost vode. Prekomerna onesnaženost vode škodljivo vpliva na živa bitja v vodi (pogin rib …). (Kako deluje? 1988)

 

Zaradi turbulentnega toka se voda bolj meša, s tem pa se povečujejo njene samočistilne sposobnosti.

Virtualna voda

Vode v gospodinjstvu ne uporabljamo le za pitje, kuhanje, pomivanje, pranje, čiščenje in osebno higieno, temveč tudi z nakupovanjem različnih proizvodov. Ko kupimo izdelek v trgovini, vode ne vidimo, ne nesemo je s seboj domov. Vso tisto nevidno vodo, ki se uporablja za pridelavo, predelavo ali izdelavo dobrin, kot so hrana, oblačila papir ter drugi proizvodi, imenujemo virtualna voda. Vodni odtis posameznika je torej skupna količina posredno in neposredno porabljene vode. V razvitem svetu porabimo 4.000 do 5.000 l vode dnevno na prebivalca, ogromno!

Virtualna voda je sestavljena iz treh komponent. Zelena komponenta predstavlja količino padavinske vode, ki je izhlapela med proizvodnim procesom (kmetijstvo). Modro komponento proizvoda predstavlja količina vode, ki je bila porabljena med proizvodnjo in se ne vrne na mesto, od koder smo jo črpali (industrija). Rjavo komponento pa predstavlja količino vode, ki smo jo onesnažili med proizvodnjo.

Poraba vode za pridelavo oziroma proizvodnjo

1 kg pšenice

1.500 l virtualne vode

1 kg krompirja

800 l virtualne vode

1 kg paradižnika

180 l virtualne vode

100 g piščančjega mesa

433 l virtualne vode

1 kg govedine

15.500 l virtualne vode

4 avtomobilskih gum

16.000 l virtualne vode

bombažne majice s kratkimi rokavi

2.495 l virtualne vode

enega lista papirja

10 l virtualne vode

 

Svetovni dan voda

Vsako leto 22. marca beležimo svetovni dan voda. Dan je bil predlagan na Konferenci Združenih narodov o okolju leta 1992 v Riu de Janeiru, v okviru Agende 21, kot dan namenjen opozarjanju širše svetovne javnosti na omejenost in ogroženost naravnih vodnih virov. S tem namenom različne organizacije Združenih narodov vsako leto na ta dan razglasijo temo, ki povzema najbolj aktualno problematiko v povezavi z vodami. (Medmrežje 4)

– Leto 2010: Kakovost voda
– Leto 2011: Voda za mesta – odgovor na izzive urbanizacije
– Leto 2012: Voda in varnost hrane
– Leto 2013: Sodelovanje na področju upravljanja vodnih virov
– Leto 2014: Voda in energija
– Leto 2015: Voda in trajnostni razvoj
– Leto 2016: Boljša voda, boljše zaposlitve
– Leto 2017: Odpadna voda
– Leto 2018: Narava za vodo

Viri in literatura